Jost Krippendorf je davnega leta 1984 napisal knjigo «Potujoče človeštvo - za novo razumevanje prostega časa»,v kateri je kritiziral tako masovni kot tudi alternativni turizem ter pozval, naj turizem krene v drugo smer, da bi bil premišljen prosti čas pot do lastne samoaktualizacije t.j., da bi človek potem, ko bi po Maslowu zadovoljil predhodne štiri potrebe (eksistenco, varnost, užitek, prestiž ) ravno v času dopusta iskal še peto potrebo – izpolnitev lastne osebnosti (samoaktualizacija) .

Jost Krippendorf to definira kot pot od užitka v trebuhu do užitka v možganih. Zavedal se je, da je še vedno število pasivnih in nezainteresiranih turistov precej večje od tistih, ki se zavedajo problema, vendar da je na drugi strani tudi vedno večja pripravljenost ljudi za drugačna potovanja in počitnice.

Ne glede na ta pionirski teoretični pristop, je turizem še naprej ostal vkopan v masovnem in alternativnem, medtem ko tržišče, kjer je neusmiljena konkurenca, ponuja vedno bolj luksuzne hotele, vedno bolj eksotična potovanja, vedno bolj nore zabave. Ljudje vedno bolj hitijo in ne le, da so nam postale zato ceste pretesne, pretesna sta nam postala tudi morje in nebo.

Potovati postaja imperativ časa, beg od vsakdanjega življenja, človek pa se ne zaveda, da ne more pobegniti sam od sebe. Krippendorf je zato zaključil: « samo v kolikor bo človek uspel obvladati turizem kot masovni pojav in v tem masovnem obstoju razviti izhodišča individualizacije in humanizacije, bo naredil odločujoč korak». Po njegovem mnenju se bo možnosti boljših potovanj najprej lotila zahtevnejša manjšina.

To drugačno razumevanje prostega časa bo torej najprej preizkušala zahtevnejša manjšina, ki je pripravljena na drugačne počitnice, ki je pripravljena na «potovanje do samega sebe».

O svojem prostem času se odloča vsak sam, pa tudi o tem, ali je pripravljen na takšno pot.

Kaj bi bilo potrebno storiti?

Najprej bi bilo potrebno osvestiti problem, za kar pa je potrebna lastna aktivnost, t.j. potrebno je sprejeti lastno odločitev, potrebno si je reči 'jaz si želim sodelovati pri tem, ne želim, da nekdo drug določi moje počitnice, to bom storil sam '. To, kar je luksuzno, kar je »in«, kar se uspešno reklamira, še ne pomeni, da je to tudi najboljše, ker jaz vem, kaj želim in kaj je za mene najboljše. Ne želim biti pasiven, želim si bitni aktiven. Želim raziskovati, želim sanjariti. Prednost dajem samoorganizaciji pred organizacijo. Želim si nekaj novega in ne nekaj «klišejskega». Ne želim izdelka iz tekočega traku, temveč svoje ročno delo. Želim se učiti in zadovoljiti svojo radovednost. Želim vzpostavljati družbene kontakte, se družiti, vendar se želim hkrati tudi sprostiti, biti sam, meditirati. Iščem igro, da ohranim stik z otrokom v sebi. Želim se posvetiti otrokom in družini. Želim si pogosteje prihajati na eno počitniško mesto, tja, kjer se dobro počutim, kamor prihajajo moji prijatelji, kjer cenim domačine in kjer imam prijatelje v ljudeh, ki tam prebivajo.

V kolikor si želite večino tega, potem ste ravno tisti, ki lahko s svojim vključevanjem sproži avtopoetični turizem, saj je to prostor vaše lastne svobode, ki se meri posamezno, z vsakim človekom posebej in vsak človek je izključno individualen. To so vaše lastne počitnice, med katerimi si ne boste le «napolnili akumulatorje», ampak boste dobili novo življenjsko moč, zadovoljili boste svoje telo in tudi kraj samoaktualizacije, v katerem boste okrepili svojega duha.

Vaše počitnice tako postanejo tako postaje avtopoetične počitnice, pesem, ki jo pišete sami.